ponedeljek, 04. september 2017

četrtek, 31. avgust 2017

*** 47

Ne vem kako je z vami, pri meni je trenutno popolno mrtvilo v ustvarjalnem smislu. Oooo, drugače pa ne. Če prevedem v bolj razumljivo obliko, me ni skoraj nič doma s tem, da na morju sploh nisem bila. Polne so me hoste ter hribčki in dolince. Le prejšni teden sva šla z M za 3 dni na morje, da sva s kajakom obveslala Rab. Fantazija: veslanje, ustavljanje v zalivčkih, kjer običajni smrtniki ne morejo do njih, plavanje v kristalno čisti vodi, zvečer pa postavljanje šotora in spanej ob rahlem plivkanju morja. Ste že kdaj poskusili? To je popoln odklop za dušo in telo.

V tem stilu pa tale voščilnica, ki vsaj po barvi spominja na barvo morja od plitvin pa do globin.







Izzivi:
Najlepši par: Galerija meseca avgusta

ponedeljek, 28. avgust 2017

Eiger Ultra Trail

Leta 2001 sem šla na izlet v Švico, pod Eiger in z zobato železnico na Jungfraujoch. Čudovito! Menda smo imeli vreme in razgled, ki se zgodi le redkim izbrancem  malokrat v letu. Takrat se mi o teku niti sanjalo ni, kaj šele, da bi si predstavljala, da bom nekaj let kasneje stala v dolini na štartu v popolni bojno- tekaški opremi, s povišanim pulzom in cmokom v grlu. Adijo pamet. Morda bi bilo bolje, da mi ta gorska kulisa ne bi bila poznana. Ampak želja, da bi premagala ta "hrib", je bila pa višja od Eigra.
Letos v Podbrdu na GM4O je moja mašina zaribala že v prvem konkretnem klancu. O razočaranju in solznih očeh ne bom niti pisnila. Saj ni treba, a ne? Niti toliko volje ni bilo, da bi počasi prehodila progo do Hudajužne, ampak sem se raje z razdrapanim džipom v spremstvu dveh prijaznih gorskih reševalcev pripeljala v dolino. Tako, na izi. Po dolgem tuhtanju, analiziranju in premlevanju mi je bilo jasno, da vse ni bilo odvisno od mene, ampak mi jo je malce zagodla "kemija". Pa ne laufarska. Tisti drobni črviček je pa le glodal dalje, vse do štarta Eiger Ultra Trail. Moja razdalja je bila bistveno krajša, 35 km (E35 North Face Trail), 2500 metrov gor in 2380 metrov dol.


sva kaj pozabila?


Začetek "odprave" je bil dokaj klavrn. Najeli smo kombi za 9 oseb, po spletu čudnih okoliščin smo se nazadnje v njem drenjali le štirje. Nič hudega. Eden je vozil, drugi je bil kopilot, ostala dva pa sva razgrnila svoji telesci vsak po svoji klopi. Vožnja je minila bliskovito hitro, kljub temu, da se je kazalec na uri premaknil za 9 ur. Potem pa šok. V Interlaknu, kjer smo bili nastanjeni, smo se znašli v množici Azijcev in Arabcev. Mi butci pa smo pričakovali Lukasa v irharcah z vijolično Milko na povodcu in svizcem pod pazduho. Nič od tega. Povsod le jedilni listi v čudnih grabljicah, na tone ur za vsakim vogalom in pregovorno švicarska natančnost. Prijazen sprejem v hostlu in pospravljena prtljaga v sobi so bili dovolj dober razlog za enega rosno hladnega. Mogoče je bil tudi kakšen več.


svet v malem


tudi naša je vmes


prtljaga po najkrajši poti


nič kaj prijazno nebo nad Interlacknom

Naslednji dan je bilo vreme bolj tako tako, malo sonca in več dežja, temperature pa nič kaj zavidanja vredne. Brskanje po vremenski napovedi, ki je naslednji dan obetala mnogo več lepega, nas je zaposlovalo kar cel dan. Kdo bi vedel, kaj šele verjel, da bo res tako. Preveč "mokrih" izkušenj imam že iz preteklih tekem, da bi ostala ravnodušna.

Madonca, pa ne spet. Eiger ni en navaden kucelj in vreme se sfiži "za tren oka". Aha, pa denar vzemi s seboj, če bo slučajno potrebna evakuacija s hriba. Ne se smejat, odvoz z Grossglocknerja me je stal celih 7 evrčkov, kaj bi to pomenilo v Švici, si rajši niti ne predstavljam - bankrot.

Pošteno me je zvijalo. Malo sem priznala, veliko pa ne.
Do Grundelwalda so se misli malo umirile. Prizoriščni prostor je bil v polnem sijaju, prevzem startnih številk v ledeni dvorani pa posebnost. Še nikjer ni bilo tako podrobne in natančne kontrole obvezne opreme, res pa je, da prav veliko tega tudi nisem doživela. Ko sva doma v kleti zlagala in čekirala vse po seznamu, se Matjažu ni zdelo vredno, da bi odkljukala tudi sončna očala, ker to je pa res čisto brezvezna fora. Aha, glej ga vraga, sicer izredno prijazna "čeking" gospa je želela tudi to in ni in ni hotela popustiti. Še sreča, da sem imela s seboj tudi vso obvezno kramo, ki jo mora imeti vsaka gospa, ki se premakne 3 metre od doma, med njo pa tudi tako željene Sonnenglass. Verjela ni niti, da ima majica res dolge rokave in da piščalka piska, ampak sva rešili tudi to. Kaj vse so počeli na čekiranju stokilometrske tekme, niti ne vem, vem pa, da je trajalo neskončno dolgo in da se je testeninka s hladnim pivom po tem še kako prilegla. Še en krog po stojnicah, slinjenje ob fensi šmensi cortig  tekaški opremi, nekaj pogledov levo in desno po okoliških vrhovih, zapredenih v gosto meglo, in že smo obrnili proti "domu".

okolica Interlackna


v hostlu


nekaj za dušo in telo

Ampak kavica v Wengnu bi se pa prilegla. Ja, seveda. Gremo? Pa pejmo.

In smo šli. Malo morgen. Z avtom do tja sploh ni mogoče in šele po obračanju avta" kar na enem" dvorišču, kjer nam je v glavo butnila velika tabla z napisom, da GPS kaže napačno, nam je postalo jasno, da gremo lahko samo na vlak. Ali pa peš.

Nak, to pa ne, danes smo že prepozni. Pa drugič.

Spat smo hodili s kurami in tudi na predvečer tekme ni bilo nič drugače. Eno hladno pivce, še zadnji direkten pogled s postelje na Eiger in ......nočko.


pogled s postelje na Eiger, Jungrafujoch in sosednje vrhove


En avto, trije tekači in tri različne ure starta. Logistični zalogaj ali po domače, vsi ob 3.15 v avtu.

Joj, kako je hladno, pa še noč je, pa ponoči je padalo, kaj pa, če je preveč blatno in blablabla. Kaj hudiča mi je tega treba. Če bi bila zdajle doma, bi lahko še malo spala, potem bi si skuhala kavico in jutro bi se začelo, tako kot se mora.  Tole, tule....... adijo pamet.


Avto smo parkirali v garažni hiši, mi pa kot komandosi iz kombija. Matjažu se je mudilo, saj je moral oddati še vrečo za tranzicijo, nazadnje pa se je s tem zamudil točno 3 sekunde. Enostavno kot pasulj: vrečo butneš na prikolico in to je to.

Nakazoval se je lep dan, megle po vrhovih so še vztrajale in množice tekačev so se zgrinjale na start. Bila je še tema, jutro se je le rahlo nakazovalo, luči so čarale pritajene sence. Takrat me je spreletelo, da je to nekaj posebnega, neopisljivega. Vsa ta energija, želja po biti tu in biti košček tega dogajanja. Opazovati, želeti, verjeti, doživeti.
Odštevanje od 10 nazaj in start na EUT je uspel, tekači pa, kot bi šli sprintat na 5 km.


startno - ciljno prizorišče


vsak s svojo zgodbo

pred startom 101 km


množica tekačev tik pred zdajci

A greva na Eiger? Veš, je fino, so krasni razgledi in še mal dopustka bi si vzela.
Pa pejva. Koliko so pa dolge proge?
Jaz bom šel na stotko, zate pa je 35 zadosti.
Ok.

In tako je bilo v dveh minutah vse zmenjeno. Na dan uradnih prijav je bilo en-dva-tri vse zasedeno. Komajda sva se uspela še pravočasno pofočkati.

A tako to gre. Ja, potem mora biti pa že res huda tekma, da gredo številke za med.


Kar nekaj časa se s to tekmo sploh nisem ukvarjala, ko pa sem se začela spogledovati s profilom proge in filmčki preteklih let, sem ugotovila, da bo še zanimivo. Za relativno kratko progo ni bilo tako malo višincev, za gospo v srednjih  letih pa je bil to en velik "faktor". Saj vem, da ima vsaka svojega, ampak ta je bil vsaj zame precej divji. Wengenške strmine sem se bala kot hudič križa.

Na start smo se peljali z vlakom 4 km od prireditvenega prostora. Matjaž in Janez sta bila že na progi, zato me je objela in polubčkala samo Marija.

Živjo.
Živjo. 

Prvič vidim gospo z očali po imenu Lola. Na vlaku se spoznava, izmenjava nekaj izkušenj in bodrilnih namigov, si zaželiva srečno na poti in že se izgubiva v množici, ki se steka v startni prostor.

No, to je zdaj to. A kar takoj bo treba v ta strmi klanec? Kaj se delaš trapasto! Točno veš, doma si vse pregledala in hribi se zaradi tebe ne bodo položili v poden. Zdaj si tu in gasa!




pred štartom


Še vse preveč pod vtisom neuspešnega GM40 in v moji glavi zlovešče wengenške strmine sem se postavila v rep tekmovalcev. Za takšne počasnele je to odlična lokacija. Nihče mi ne piha za vrat, kar me vedno živcira in mislim, da moram hitreje. Pa kako naj, če ne morem. Nihče ne ocenjuje moje prevelike riti, poleg tega pa mi je v veliko zadovoljstvo, če mi uspe koga prehiteti. Ni treba, da sem pozorna na oznake ob progi, saj je pred mano horda že vse stacala. Evo, napotek za tiste, ki se včasih potožite nad slabo označenimi progami; zadaj v množico, na koncu pa šprint :)


Končno je bilo dovolj čakanja in poskakovanja v nizkih temperaturah. Start je bil bolj tako tako. Če mene vprašate, ena sama melanholija. Nobene udarne štime, takšne, da te požene v klanec. Švicarska zakonodaja? Nimam pojma. In se je začelo. V klanec. Po 100 metrih. Strmo. Capate, capate,......
Malo makadama, nato singlca po travnikih in gozdu, krasni razgledi, pred menoj pa nekaj štorastih babnic, ki jih je bilo treba prehiteti. In sem jih. Nekaj ravnine in spust do Wengna. Prvo preverjanje časa. Glej ga vraga, do minute točno, kot je bilo zapisano na plonk ceglcu, ki mi ga je pripravil Matjaž. Za vsako tekmo ga pripravi. Mini časovnica: kje, kdaj, koliko časa, ipd., da vem ali sem še v limitu ali nisem. Vedno se mi zdi kot priganjalni listek, ki mi binglja z nahrbtnika ali me v vsej svoji laminirani lepoti špika po rebrih.




okolica Wengna


pogled v dolino




..... in še en

Tokrat si oddahnem, napolnim bidone in naprej v breg. Glava med rameni, pogled  v tla in konice superg, palice nekje za ušesi in enakomeren ritem. Sonce žge, kar nekaj tekmovalcev je skurjenih, meni pa je začuda kar šlo. Nekje na sredini proge nas preletava snemalni helikopter, jaz pa maham kot nora, saj bom sigurno kje v kakšnem reklamnem filmu. In potem svizec zavije čokolado. Šele sedaj se prvič pošteno ozrem naokrog in me na polno sezuje. Kakšna narava, kakšni razgledi. Če je to podoba nebes, sem že tam. Potem pa kar naenkrat pred menoj tip v viseči mreži, ki se dere, da ni več daleč. Res je bilo še nekaj ovinkov, slišim zvonjenje kravjih zvoncev v rokah dveh postavnih mladcev in že sem na vrhu Manlichena. 




dolina je čisto majhna


pogled navzgor


protiplazna zaščita


Wengenška strmina

Od tu dalje sem občutila samo še kič, užitek, nore razglede v dolino in po okoliških gorah, le na poti je bilo preveč turistov, ki  pa so bili zelo uvidevni do nas, podivjancev. Temperatura je bila idealna, mestoma je pošteno zahladilo, saj so se nad nami bočili mogočni ledeniki. En, dva, tri sem prišla do Kleine Scheidega, kjer na okrepčevalnici, tako kot že prej, ni bilo nič kaj užitnega. Samo sponzorski geli in tablice, ki jih ne jem, če jih ne poznam, ker se ponavadi takšno preizkušanje na sami tekmi ne obnese najbolje. Tako, kot že nekajkrat prej, se tu ponovno srečava z Lolo, si navrževa nekaj bodrilnih in jo skupaj prhneva, kam drugam, kot v dolino. Pa ne za dolgo, saj se je pot začela spet strmo vzpenjati pod steno Eigerja. Na mogočnem ledeniku se  topi sneg in v obliki prenekaterih slapov povzroča konkreten hrup in hlad. Oblaki zagrnejo sonce, švic teče po hrbtu, mraz , trma grize klanec in spomnim se na "nore turiste", ki sem jih pred slabo uro pustila za seboj. Približno dvanajst komadov s pošvedranimi klobuki, maskami na obrazu, najmanj dve številki prevelikimi čevlji, pred njimi pa starejši gospod s palico za selfije, na kateri je  na vrhu bingljal mini radio z njihovo glasbo. Noro! Butnem v smeh in spustim nekaj v smislu blmblmbmbm, hah, saj me itak nihče na razume. Naslednjič se bom po kitajskem zidu sprehajala z bingljajočo Avseniko muziko. Ne se čudit, če me vtaknejo v kakšno izolirano sobo :)




Eiger in njegovi sosedje


Končno stena, kjer zobata železnica izgine v nedrjih skalovja. Še malo naprej Lola opazi na steni fotografije z opisnimi tablicami in odtise rok verjetno znanih alpinistov, ki so pustili svoj pečat in življenje v gorah. Ja, tudi Ueli Steck je med njimi. Tako me je prevzelo, da sem ostala brez fotke. Na Matjaža, ki je tu mimo šel kasneje,  se v takih momentih ne gre zanašati, ker ponavadi sploh ne ve, kje teče, kaj je okoli njega in tudi tokrat mu ni bilo nič jasno, ko sem ga spraševala, če je videl.
Zdaj pa spust, gasa, dolina. Ja, ja, ok, ampak je dolga. Pogledi pa...... Ah, kaj bi, kar sami  pojdite pogledat. Ustnice visijo, če ne zaradi dihanja pa zaradi lepot in navdušenja.

Gre, gre, proga je lepo tekaška, poskakuje srce, poskakujejo kamenčki, poskakuje še kaj, kar običajno ne in že me na polno prehiti prvi tekmovalec na 100 km. Norec, kamikaza!!!  Zdaj kamni špricajo izpod njegovih nog, tempo pa, kot da je šele štartal.

Hahahaha, kar naj šiba, tale gotovo nič ne gleda okrog in nima pojma kako je lepo.

Klavrna tolažba, mar ne? Plonk ceglc pravi, da sem na varni strani, kamenčki v supergah, naj jih že enkrat zabrišem ven, črevesje pa tudi pravi, da lahko malo odložim. In tako gre čas v maloro. Saj ne, da bi mi bil pomemben, toliko pa le, da mi ne pokažejo rdeče zastavice. Noge postajajo že precej putraste in, glej ga vraga, asfalt, ki ga ni in ni hotelo biti konca. In ko se je cilj videl že na dosegu roke, puf, mladenič na ostrem vinku pravi, da je do cilja še 5 km.

Kako hudiča, a nisem še na koncu? Ne, nisi. Še dobrih 300 m višincev. Ne zdaj tukaj jamrat. Beži naprej, saj teh pet pa res ni veliko, poglej, kako lepo je tu okrog. Krasen  gozd, mah, pravljična pokrajina....... ne me hecat, kje so zdaj našli še ta ovinek? Ali ne bi bilo čisto vseeno, če bi tole spustili? Mater, pa že skoraj tam sem bila. Menda se ne ponavlja Gran Canaria in traparija s ciljem?

Še konkretnih 300 višincev je bilo kot prst v oko. Še malo, še malo in že vzneseno tečem po glavni ulici Grindelwalda. Se mi zdi, da me vsi gledajo, ploskajo, vspodbujajo,...... Vauuuuu, kako nor občutek. Nisem ga okusila še prav velikokrat. Vse od takrat, ko sem bila na prvem malo bolj zaresnem teku, je bila edina želja, da ne pridem v cilj čisto zadnja, ker to je res precej klavrno. Pa ne za tistega, ki tekmuje, ker je prav gotovo dal vse od sebe, kar je zmogel, ampak občutek je pa čisto posran. Nikjer ni več nikogar, ki bi te vzpodbujal, na okrepčevalnicah te že vsi zdolgočaseni komaj čakajo, fotografi so že zdavnaj pospravili opremo, v cilju že zvijajo tekaški tepih in pospravljajo prireditveni prostor. Grrrrrrr.....
Zdaj pa tole, nisem zadnja, ploskajo mi, celo slikajo me in v cilju je še zelo pestro in živahno. Čestitke, medalja okrog vratu, finišerska majica in objemi Janeza in Marije. Jaz pa srečna in ponosna do neba in še čez.


z nasmehom in uživaško




čez globok kanjon


še malo pa bo



v cilju


na poskok


kolajna in finišerska majica


Zvečer smo pričakali še Matjaža, naslednji dan prevandrali še nekaj hribov in potem naslednje jutro obrnili volan v smeri Ljubljane. Eden bolj zadovoljen kot drugi, ker so nam bili bogovi res naklonjeni, da je vsak od nas doživel svojo tekaško pravljico.


še nekaj utrinkov....





štartna hišica  wengenskega smuka


uživancija


simbolika






torek, 22. avgust 2017

*** 46

Tokrat bom bolj skopa z besedami, saj časa nimam na pretek in nič posebenga mi ne pride na misel. Narejena je bila že nekaj časa nazaj ob rojstvu dečka, nanjo pa sem skoraj že pozabila. V ozadju se vidi še sneg.  Pri pregledovanju arhiva mi je čisto slučajno prišla pod nos.



 

 


Izzivi:
Najlepši par: Galerija meseca avgusta

nedelja, 20. avgust 2017

*** 45

Tudi ta je nastala ob pospravljanju mize. Meni je zelo ljubka, še posebej zato ker je bolj majhna in ima v sebi toliko simbolike. Namenjena je prav posebni osebi, ki se zaveda vsakega trenutka dneva in ga uživa z vsem srcem in predanostjo. Punca z velikim P in velikim srcem.





ponedeljek, 14. avgust 2017

*** 44

V zadnjem času sem naredila kar dve voščilnici za krst oz. voščilnico in vabila.  Obe za deklici. Tole spodaj je voščilnica.
Na pikasto podlago sem nalepila izrez iz paus papirja, dodala še papirno čipko s polperlicami, napis in metulja.  






petek, 11. avgust 2017

*** 43

Vsake toliko je potrebno pospraviti mizo, pri čemer se najde marsikaj uporabnega. To nalepiš in dodaš še kakšno malenkost, potem nastane pa tole 😉






Izzivi:
Najlepši par: Galerija meseca avgusta

ponedeljek, 07. avgust 2017

*** 42

Mašna ali voščilnica? Oboje. Naredila sem jo kot poročno voščilnico. Pred časom jo je naredila Lili in mi je bila tako zelo všeč, da sem morala poskusiti še sama.
Ni šlo zelo enostavno. Vzela sem pretrd papir, tako, da ni je zvijanje kar malo kravžljalo živce. Aha, pa tudi natančen moraš biti pri ročnem izrezovanju, sicer vse nekaj štrika in ne paše skupaj.
Za boloj svečan svatovski videz sem dodala nekaj tila in polperlic. Kaj menite?